»Ustvarjalna ekipa se je v procesu, kot opisuje Zvezdana Novaković, 'glasbeno naslanjala na tradicijo ritualnega petja med Belo krajino in Hrvaško, ki na zelo star način ohranja vez, ki so jo gojili naši predniki. Ples v krogu, petje neskončnih melodij, ki se prepletajo in nikoli ne končajo, prošnja soncu, da sije. In ker se na kresno noč dogajajo čarobne reči, se ta čarobnost prepleta z zvoki harfe, ki riše pokrajine Gorjancev'.«

»Urša Kavčič pa je proces označila za igriv, 'napajal nas je z energijo, skozi gib in glasbo sem odkrivala nove ustvarjalne dimenzije. Naše delo je bilo od samega začetka zelo sproščeno in pri improvizacijah se mi je pogosto zdelo, da se do potankosti poznamo. Režiserka Maruša Kink je bila izvrstna v držanju odprtega, kreativnega in varnega prostora, proti koncu pa je vodila umirjen proces zapiranja tega prostora in vse nitke z nežnostjo spletla v celoto'.«

»Po besedah Nataše Keser so 'odkrivali ljudsko slovstvo skozi ljudsko pesem in petje, spoznavali ljudske navade in običaje ter 'stara' znanja, ki so zgovorna in povedna prav danes, ta trenutek, pa vseeno tonejo v pozabo. Ali pa jih morda na novo odkrivamo'.«

»Hotela sem ohraniti mehkobo in čarobnost sveta, ki je bil in ki ga morda nikoli več ne bo.«

»Tudi Trdina je naredil točno to. Jaz jih nisem obrnila v današnji čas, nisem jih želela brutalno aktualizirati.«

»Vile, na primer, so že po Trdini zapustile Gorjance, ko so kristjani začeli napadati kristjane. Ostala je le še ena, ki je čuvala njihove zaklade. In potem se je še ta od žalosti spremenila v sneg.«

»Jedro ostaja enako, dodane so nekatere nekoliko mračnejše zgodbe.«

»Vzel sem like, situacije in motive, ki so prisotni v Tonetovem pisanju, iz tega pa naredil celoto oziroma kalejdoskop zgodb.«

»Primarni vzgib Slovencev je bil očitno še vedno peka kruha. V državah, ki so šle v industrializaciji dlje, verjetno tega ne bi videli, v državah, ki pa so manj razvite, je bil kvas prva misel pri nepogrešljivih surovinah.«